Obrekovanje

Red Bull X-Fighters Maribor, junij 2009

Za vse tiste, ki ste včerajšnji performerski dogodek pri mariborskem Kužnem znamenju zamudili, je tukaj zbranih nekaj posnetkov in informacij. Ne glede na videno bo doživeta vzhičenost tamkajšnje množice težko popisna.

Zgodilo se je kakšen mesec nazaj (bi govorila o tem že prej, pa sem nekako upala, da bom tisto noč potlačila v podzavest). Na spletu sem naletela na letak za zabavo v portoroškem Tivoliju. Na njem sta bila omenjena dva super house DJ-ja, ime zabave je bilo Salome party, na sliki pa fotka Salomejke. Ker sva s fantom ravno tiste dni nameravala obiskati slovensko obalo, sva se odločila, da greva pogledat – misleč, da greva na house party, kjer bo med drugim še Salome.

Opazovanje
V večernih urah sva si privoščila par koktejlčkov in se odločila, da se iz Pirana sprehodiva peš do Portoroža, kjer bova pokukala, kaj se dogaja v Tivoliju. Ker je bila terasa diskoteke od zunaj videti precej polna, sva šla do vhoda in plačala 13 € vstopnine. Drago, ampak očitno se splača.

Takoj za tem nama je v roko nekdo potisnil nek promocijski paketek. Pospravila sem ga v torbico, odšla naprej in naročila pijačo ter se sprehodila do terase na cigaret. Tam je bilo precej več ljudi, med drugim tudi Naske, njegova Sara iz Big Brotherja, nekje se je sprehajala celo Salome. Zanimivo. Bova spila še kakšno pijačko, mogoče pa se napolni in bodo ljudje začeli plesat.

Preblisk
Čez par petevrskih nulatriintrideset pivičk sva bila že omotična in se odločila, da greva na plesišče kljub temu, da je zdaj tam plesalo komaj deset ljudi. Glasba je bila super in vzdušje je bilo vedno boljše, dokler … Na odrčku za plesalke se je nenadoma pojavila striptizeta in se začela vrteti okoli svoje 'štange'. Pogledala sem fanta in videla, da mu situacija sicer ne odgovarja, a se kljub temu odločila, da pogledava predstavo do konca. Oblačil je bilo vedno manj, golote pa vedno več. Navkljub vsemu sva tik pred odstranitvijo zadnjega kosa oblačila odvihrala na teraso. Očitno se nihče od naju ni počutil ravno...normalnega. Na terasi sem srečala znanko, ki nama je povedala, da je bila striptizeta pravzaprav moški, operiran v žensko.

Spoznanje
Sredi pogovora o šokantnem dogodku se nam je pridružil precej zgovoren mladenič. Pogovor je stekel brez da bi se sploh konkretno predstavili, potem pa mojemu fantu rekel: ej, ti si pa luškan, veš? Ker sva bila s fantom preveč šokirana, da bi kaj rekla, je mladenič nadaljeval svoj verbalni napad in me začel spraševati, če si ga lahko izposodi. Samo za kakšno urco, je rekel. Fantu je bilo dovolj. Šel je po še eno pivo in na stranišče. Ko je prišel nazaj, mi je povedal, da ga je na stranišču ustavil nek transvestit in ga želel zvabiti na samo. Pobrskala sem po torbici in si ogledala paketek, ki sem ga dobila pri vhodu. Noter sta bila dva kondoma in paket vazelina. Potem je prišla mimo Salome in končno se mi je posvetilo, da sva se znašla na gejevski zabavi in da se nikomur niti ne sanja, da sva heteroseksualca.

Zagovarjanje
Mladenič zraven naju je vse bolj rinil v mojega fanta, začel je celo komentirati njegovo konstitucijo in mu z dlanjo likati srajčko. V evforiji zagovarjanja svoje spolne usmerjenosti je prišlo mimo neko dekle in se želelo vključiti v pogovor. Potem je pogledalo mene in mojega fanta in vprašala, kaj iščeva. Rekla sva, da nič, ker sva se že našla. Očitno namiga ni razumela, saj je mislila, da iščeva še en par, s katerim bova preživela večer. Ko sva rekla, da sva midva pač midva in je to to, je rekla…ja kaj pa potem delata tukaj? Pogovor je trajal še par minut, potem pa sva se s fantom odločila, da greva raje domov. V tistem trenutku se je zabava končala in vsi obiskovalci so šli za nama ven iz diskoteke. Spet se nisva mogla izogniti pogovoru z zgovornimi mimoidočimi, zato sva ostala še par minut. Ko je nekdo želel telefonsko, je bila to pika na i in odpravila sva se peš proti domu.

Odrešenje
Po poti sva bila oba precej zgovorna – končno sva se lahko iz srca nasmejala vsemu, kar sva videla. Pa ne zato, ker bi imela kaj proti homoseksualcem, ampak zato, ker sva se dobesedno ujela v mrežo homoseksualnih, svingerskih in transvestitskih posebnežev. Ne glede na to, kako so bili odprti in prijazni, so bili čez ves večer tudi precej vsiljivi. Nihče namreč ni vedel, da nisva z istim namenom tam kot ostali.

Naslednji dan sva bila srečna, da je vse to za nama in se odločila, da bova naslednjič pri izbiri zabave mnogo bolj previdna. Nimam popolnoma nič proti gejem, imam pa nekaj proti temu, da nikjer jasno ne piše, kdaj in kje je zabava namenjena njim.

Kar se tiče slovenske glasbe, je ta skupina po mojem mnenju ena izmed zelo redkih glasbenih skupin v Sloveniji, ki dvigujejo ugled naše male državice. Ker je izvajalce zelo težko videti v živo, samo za vas izpostavljam datum 5.7., ko jih bo mogoče poslušati v Celju (Lapidarij Pokrajinskega muzeja Celje).

Tisti, ki skupino že malce poznate, poznate verjetno le album Tribute to Vain, ki je nastal kot memorandum na misteriozno utopitev nekega študenta Akademije za likovno umetnost. Ta je spesnil nekaj zelo kvalitetnih besedil, iz katerih je potem skupina Silence po njegovi smrti ustvarila ta album. Znano je tudi to, da Silence sodelujejo z Laibach, zato vas istočasno vabim tudi na koncert Laibach v okviru Festivala Lent, ki bo v ponedeljek, 7.7.08 na Glavnem odru ob Dravi.

Enjoy. I know I will :)

Ko mi v First Life postane dolgčas, obiščem Second Life. Pa ne samo zato, ker ne bi imela kaj za početi, ampak zato, ker se tudi tam dogajajo prave pravcate obrekovalske dogodivščine. Odločila sem se, da jih nekaj delim z vami.

Najprej posnetek iz časa, ko sem bila še začetnica. V preoblačenju svojega avatarja sem po nesreči nekam založila hlače ravno na otoku s čevlji. Z golo ritjo sem se odločila, da najprej poiščem primerno obutev in se nato odpravim poiskat še hlače.

Ko sem našla primerno obutev in končno našla hlače, sem naletela na vrsto zastonjskih fancy oblekic in nisem si mogla kaj, da se ne bi malo ustavila. Po dolgem času sem izbrala zlato maturantsko oblekico (na sliki druga spodaj) in jo pridno shranila v mapico z oblekicami. Nikoli ne veš, kje te sreča čaka. :)

Nekje vmes sem zašla na Mature otok (za odrasle), ki se imenuje World of Sex. Res, da mojega fanta ni bilo nikjer blizu in da so me tam pričakala precej mikavna dekleta, vendar sem se odločila, da si otok ogledam le na hitro in se odpravim drugam. Nekam, kjer dobim kaj zastonj.

Žal neuspešno. Ti dve mrcini sta bili na žalost predragi za mojo popolnoma prazno Lindensko denarnico, zato sem se odločila, da si ju ogledam zelo na hitro in se odpravim iskati srečo drugam.

Ker sem od iskanja primernega otoka bila že precej utrujena, sem sedla na sedežno garnituro v bližini in čakala, da se mi kdo pridruži na čveku. Ker je bila po Second Life ura že krepko čez polnoč, sem žal ostala sama. Ta čas sem izkoristila za počitek in relaksacijo.

Naslednji dan sem šla ponovno malo v 'lajf' in obiskala otok, kjer sem naletela na oglas za ameriškega predsedniškega kandidata Barracka Obamo. Zanimivo, kje vse se politiki oglašujejo. Zakaj tega še ne delamo v Sloveniji?

Potem me kar nekaj časa ni bilo v Second Life. V First Life so bili prazniki in s fantom sva se odpravila na potovanje po Italiji. Rim, Neapelj, Sorrento, Vezuv, Vatikan...vse lepo in prav, dokler ni prišel zadnji dan, ko je bilo treba it domov. S solzicami v očeh sem gledala skozi okno in si mislila...ko bi se le lahko vrnila nazaj za vsaj še kakšen dan in si bolje ogledala Pantheon, ki me je tako navdušil.

Ob vrnitvi domov sem hitro prižgala računalnik. Ko sem vstopila v Second Life, sem se odločila, da obiščem nov otok in naletela na zgradbo, v kateri so bili stebri popolnoma podobni tistim iz rimskega Pantheona! Unbelievable!

Z nasmeškom na ustih sem se odklopila iz Second Life-a, ugasnila računalnik in zaspala sladko kot še nikoli.





a5b202b2ea3c2f3942ed1a7aeca791cb

Tako, pa smo preživeli še drugi dan 10. Magdalence. Najprej na enem predavanju (tistem o dokumentarcih), potem v avli Narodnega doma - shopping for design books (letos odnesla domov skoraj 500-stransko knjigo Illustration Now vol.2 za hudičevih 28€-yipee!!), potem smo šli malo po razstavah prijavljenih del (kompletna ocena 6/10), na kavici in druženju s kolegico iz gimnazije v Baristi, zvečer na fashion show (moj prvi in najverjetneje zadnji na takšnem nivoju - ala čakanje 1 uro na začetek), potem je pa itak že bil partee v Gustafu in henganje od enega konca Pekarne do drugega.

Z modno revijo 'Zaveži' v Hladilnici kolegica Nena, ki je modna kreatorka, ni bila preveč zadovoljna. Zato tudi mi nismo bili. No, pa tudi cote so bile bolj tak. Je pa bilo kar nekaj ljudi - verjetno zato, ker je bil istočasno eno nadstropje nižje techno party :P

Nekje med DoodleEarth delavnico risanja na enormni papir in vhodom v Gustaf: analiziranje nove grafične podobe Laško piva: spiješ eno, dve...pa si že fejst pameten :)

Takoj za Psycho-path na odru Gustafa DJ Branski - veri veri gud elektronik mjuzik :) Mu dovolim, da nas še kdaj obišče :)

Hepi Magdalena pipl: nekateri hepi zaradi pivičke, drugi so ravnokar prejeli klic iz Magdalenine pisarne, naj se udeležijo zaključne prireditve, ker bodo prejeli eno izmed nagrad. No, Bagole*mi ni uspelo dobiti v objektiv. Saj zdaj menda že vsi vemo, da bo pobral par nagradic?

*Bagola = Aljoša bagola, letošnji predsednik žirije Slovenskega oglaševalskega festivala in hkrati dobitnik nagrade SOF, večkratni finalist in zmagovalec na Magdaleni, kreativni direktor velecenjene agencije Pristop. Fajn dečko, ampak knock knock - Magdalena je namenjena mladim in neuveljavljenim, ne pa tistim, ki že 10 let pobirajo nagrade iz vseh festivalov!!!

Druženje z LeeLee in ostalo ekipo organizatorjev festivala:

Evo, to je to, ostalo žal ni za javnost :)

Letos so nas sponzorji sicer založili s pivom Laško, ampak žal Light verzijo, ki ima 'samo' 3 % alkohola. Za večino je bilo to dovolj. Za nas, Štajerce, niti ne. Na srečo smo se spomnili in šli na par pijačk v MC-ja, kjer smo pozdravili še dobre stare face in si že 10ič ogledali mojo razstavico ilustracij (tiste z vici in prikupnimi ekastimi človečki:).

Danes sledi zaključna prireditev v Narodnem domu (malo zajebancije, potem pa resni del - podelitev nagrad standardnim prejemnikom), potem pa spet druženje v Pekarni. JuhuHuUu! Kot da še imamo kaj energije :)

Klikni na sliko za več informacij o tem, kako se lahko udeležiš zabave, kjer je dress code 'less is more' in kjer boste lahko zastonj pozirali znanim fotografom in se naslajali ob atraktivnih FHM dekletih. Morda pa boste vi naslednji FHM obraz? :)

Upajmo, da se je pripasal!

Evo, pa smo si spet pogledali eno izmed kreacij skupine Francoskih multimedijskih ustvarjalcev, ki že dve leti v mariborski Pekarni prirejajo glasbene, umetniške performense, razstave in dogodke. Kot vsak tipični Francoz, so očitno tudi ti precej francoski: tipični umetniki s tipičnimi popisanimi majicami, šilt-kapami, pisanimi Adidaskami, malce gejevski in po drugi strani zelo odprti, celo preveč odprti, umetniško inspirirani in na daleč gledano precej čudaški:).

Ne bom govorila o tem, kako sem se po glasbenem performensu v Hladilnici morala odmaknit stran od svojega spremljevalca, ker je bil ta nekemu Francozu tako všeč, da je moral samo njega slikat (verjetno za kako zasebno zbirko), ne bom govorila o tem, kako so to isti Francozi, ki sem jih spoznala prejšnje poletje in o njih že pisala, ne bom govorila o tem, da so to tisti La Vitrine Francozi, ki so na sveže belo prepleskali klop, na katero sem se jaz takoj za tem vsedla, še manj pa bom govorila o tem, kako so ti Francozi v petek ponoči v Pekarni vzpodbudili kajenje v zaprtem prostoru, da je šla cela škatla ali plesali celo noč zgoraj brez na odru pred DJ-jem. Eh, kaj...sploh ne bom govorila, ker bi me lahko odneslo kamorkoli drugam razen tja, kamor bi hotela.

Goli Francozi, edini oblečen je glasbeni umetnik (elektronski, se razumemo), ki je imel ob 22h v Hladilnici performens. Notebook, mešalna miza s sintisajzerjem in kakšnih 12 zvočnikov, vgrajenih v neko klado...v ozadju je bilo 20 radovednežev, ki so prišli na free drinks (tako so nas zvabili noter).

Zgoraj DJ-jev Macbook Pro in levo od njega še en notebook bolj kreativno polepljen (ah, ko bi vsaj vsi imeli toliko denarja, da bi lahko delali tak grdo z notebooki...)

Umetnina s spinning felnami - recimo, da je to kreativno...

Ne bom dolgovezila, vsi vemo, za kaj se gre. Med mladimi se širi novica, da je rušenje oz. odstranitev 'motečega' in 'ogrožajočega' dimnika na strehi Mladinskega Kluba Indijanez v mariborski Pekarni le začetek konca tega zbirališča alternativne scene v Mariboru.

Kaj pravita vodja kluba MC, Ramiz Derlič in lastnik Pekarne, Borut Osonkar, si oglej tukaj:

Obljube občine

Pretekli teden je mariborski podžupan g. Verlič na obisku MMSM (Mestni Mladinski Svet Maribor) napovedal, da se bo občina prihodnje leto resno lotila obnove objektov v Pekarni, iz strani Pekarne pa je slišati, da bi naj prenovili celotno dvorano Gustaf, ostalim objektom pa le pomagali pri obnovi izolacije, WC-jev, ipd.

Kaj se bo zgodilo s Pekarno, ni jasno. Na spletnih straneh pa sočasno že poteka anketa za obiskovalce, ki sprašuje, ali bi se le-ti v primeru nekorektnega poseganja v ta prostor udeležili morebitne demonstracije. Rezultati so trenutno takšni:

Na ta dan je skoraj tričetrt glasovalcev glasovalo, da bi se udeležili demonstracij v prid kluba MC.

Kaj hoče ljudstvo?

Stališče 'pekarnovcev' je bolj ali manj (si upam trditi) takšno, da so določeni objekti resnično potrebni prenove, ne strinjajo/mo pa se s tem, da se brez njihovega vedenja Pekarno spremeni v plastično arhitekturno kanto, ki bi spremenila filozofijo celotnega sklopa objektov, podobe in namena samega centra.

Česa nočemo izgubiti?

- slovesa
- grafitov
- stalnih obiskovalcev
- filozofije

Za ponazoritev kopiram komentar iz foruma kluba MC na temo rušenja dimnika: "urejene stvari privabijo fensi folk... ne hvala", po drugi strani pa so komentarji tudi takšni: "nujno bi bilo potrebno sporihtat prezracevanje, in gretje, sploh na plesiscu..." in " kam se bomo pa dali ko bojo/če bojo obnavljali pekarno?", itn.

Pekarna je zbirališče mladih klubovcev, alternativcev, punkerjev, rockerjev, grafitarjev, glasbenikov, umetnikov in mimoidočih in je nedvomno največji tovrstni kompleks v Mariboru, ki je v času kandidature Maribora za kulturno prestolnico Evrope (in nasploh) nepogrešljiva točka na seznamu kulturnih dejavnosti in aktivnosti v našem malem mestu. Poskrbimo, da ostane to še naprej.