Točno tak. Letos mi je že 4x uspelo ilegalno prilesti preko slovensko-hrvaške meje, čeprav nevede, saj sem komaj pretekli teden ugotovila, da mi je osebna izkaznica potekla že 30. aprila. Do včerajšnjega odhoda iz hrvaške obale proti Mariboru (na meji) to ni zanimalo nikogar, včeraj pa je carinik na slovenski strani presenečeno dvignil mojo izkaznico, me pogledal in rekel: "Kartica je potečena." Potečena?!? Komaj sem zadržala izbruh smeha ob carinikovem neznanju slovenščine, ga žalostno pogledala in rekel je: "No, pa do naslednjič zrihtajte, da bo veljavna."

Ko smo kakšna 2 meseca nazaj potovali preko iste meje, nas je bilo v avtu 5, izkaznice so bile samo 4, ker smo eno pozabili v drugem avtu. Namesto, da bi plačali kazen, je oseba brez izkaznice vpisala na list svoje podatke in to je bilo to.

Pa ne samo ljudje, tudi živali se švercajo čez mejo! Z nami je šla kobilica, ki smo jo posneli tik za mejnim prehodom. Izstopila je kje drugje kot na jugu Istre, kjer verjetno še danes tava in išče sebi podobne kobilice. Spodaj je posnetek, kako je pri 80km/h iskala zavetrje na ogledalu avotmobila. Enjoy the ride :-)

 
 

Novopečeni mariborski mnogokolesnik Jurček je že speljal. Prvič, drugič, kmalu že tretjič, četrtič, in tako naprej. V prilogi je cenik, iz katerega se da razbrat, da se turiste še vedno da 'orubit' bolj kot domačine. No pri vlakcu je logično, ker potrebujejo prevajalca, turističnega vodiča z znanjem tujega jezika. In kakšen izgovor imajo mariborski taksisti?

vlak_jurcek_cenik_slo.pdf
File Size: 233 kb
File Type: .pdf
Download File
 
 

Ste že videli? Po vsem Mariboru so. Menda si lahko napumpaš kolo na njih. Pa to še ni vse! Poleg izjemnega dizajna avtomate krasijo še atraktivna imena kot je Šlauhomat in Zračnicomat! Eden je na Betnavski zraven picerije, drugi je malo naprej na V križišču Gorkege in Betnavske. Pa sporoči, če deluje :-)

 
 

Ponedeljek. Čist navaden dan. Ura kaže 7:50. Mudi se mi v mesto. Se vsedem v avto in odpeljem. Prvo križišče Betnavske oranžna, stopim na plin, si premislim. Čakam, čakam, čakam... Zelena. Gremo dalje. Betnavska drugič. Kolesar na cesti, v drugi smeri bus, 20km/h. Kolesar zavije, dam po gasu. Luknja na cesti. Dam v prvo, slišim, kako pokajo gume. Luknja je tu že več kot 1 mesec. Semafor. Se spet vleče kot špaget in končno zelena. Bolnica, kolona. Novi parkplaci so prinesli samo zastoje na okoliških cestah. Stari most. V prvo, čez most skadim celi cigaret (5 min). Rondo na koncu Starega mosta. Baba v 5-ki, 30km/h, okoli vse prazno. Prehitevat ne gre, se vozimo 25-30km/h.Spet baba za volanom. Vsi čakamo, da se bo opogumila in zapeljala v rondo. Ne, počakajmo še 15 avtov, bomo pol. Končno rondo, nekdo mi izsili prednost, aha BMW, odprta okna, jugo muzika, vse jasno. Koroška. Eden po eden 10km/h vse do Strme ulice. Na Lent za Prilezemo do Pristana, zavijem proti parkplacu. Vozim za penzionistom, ki mu bo kmalu potekel izpit. Iz fintesa stopi v avto Smiljan Mori, vsi čakamo, da se spoka stran iz ceste. Končno gre, zapeljem na parkplac, pridem dol, pogledam na uro, ura je 8:25. Potrebovala sem natanko 35 minut iz Betnavske do centra preko Starega mosta. Bog ne daj, da bi šla čez Koroškega, preden obdelam vseh 6 semaforjev in 3 rondoje, bi bila ura 9. Titov most? Omejitev 50 in gužva za Evropark.

Nauk zgodbe? Bicikl.

* Opombe: tekst, označen z modro (za barvno-slepe verjetno z odstopanji), karikira nekatere tipične slovenske stereotipe.