Obrekovanje

Zgodilo se je kakšen mesec nazaj (bi govorila o tem že prej, pa sem nekako upala, da bom tisto noč potlačila v podzavest). Na spletu sem naletela na letak za zabavo v portoroškem Tivoliju. Na njem sta bila omenjena dva super house DJ-ja, ime zabave je bilo Salome party, na sliki pa fotka Salomejke. Ker sva s fantom ravno tiste dni nameravala obiskati slovensko obalo, sva se odločila, da greva pogledat – misleč, da greva na house party, kjer bo med drugim še Salome.

Opazovanje
V večernih urah sva si privoščila par koktejlčkov in se odločila, da se iz Pirana sprehodiva peš do Portoroža, kjer bova pokukala, kaj se dogaja v Tivoliju. Ker je bila terasa diskoteke od zunaj videti precej polna, sva šla do vhoda in plačala 13 € vstopnine. Drago, ampak očitno se splača.

Takoj za tem nama je v roko nekdo potisnil nek promocijski paketek. Pospravila sem ga v torbico, odšla naprej in naročila pijačo ter se sprehodila do terase na cigaret. Tam je bilo precej več ljudi, med drugim tudi Naske, njegova Sara iz Big Brotherja, nekje se je sprehajala celo Salome. Zanimivo. Bova spila še kakšno pijačko, mogoče pa se napolni in bodo ljudje začeli plesat.

Preblisk
Čez par petevrskih nulatriintrideset pivičk sva bila že omotična in se odločila, da greva na plesišče kljub temu, da je zdaj tam plesalo komaj deset ljudi. Glasba je bila super in vzdušje je bilo vedno boljše, dokler … Na odrčku za plesalke se je nenadoma pojavila striptizeta in se začela vrteti okoli svoje 'štange'. Pogledala sem fanta in videla, da mu situacija sicer ne odgovarja, a se kljub temu odločila, da pogledava predstavo do konca. Oblačil je bilo vedno manj, golote pa vedno več. Navkljub vsemu sva tik pred odstranitvijo zadnjega kosa oblačila odvihrala na teraso. Očitno se nihče od naju ni počutil ravno...normalnega. Na terasi sem srečala znanko, ki nama je povedala, da je bila striptizeta pravzaprav moški, operiran v žensko.

Spoznanje
Sredi pogovora o šokantnem dogodku se nam je pridružil precej zgovoren mladenič. Pogovor je stekel brez da bi se sploh konkretno predstavili, potem pa mojemu fantu rekel: ej, ti si pa luškan, veš? Ker sva bila s fantom preveč šokirana, da bi kaj rekla, je mladenič nadaljeval svoj verbalni napad in me začel spraševati, če si ga lahko izposodi. Samo za kakšno urco, je rekel. Fantu je bilo dovolj. Šel je po še eno pivo in na stranišče. Ko je prišel nazaj, mi je povedal, da ga je na stranišču ustavil nek transvestit in ga želel zvabiti na samo. Pobrskala sem po torbici in si ogledala paketek, ki sem ga dobila pri vhodu. Noter sta bila dva kondoma in paket vazelina. Potem je prišla mimo Salome in končno se mi je posvetilo, da sva se znašla na gejevski zabavi in da se nikomur niti ne sanja, da sva heteroseksualca.

Zagovarjanje
Mladenič zraven naju je vse bolj rinil v mojega fanta, začel je celo komentirati njegovo konstitucijo in mu z dlanjo likati srajčko. V evforiji zagovarjanja svoje spolne usmerjenosti je prišlo mimo neko dekle in se želelo vključiti v pogovor. Potem je pogledalo mene in mojega fanta in vprašala, kaj iščeva. Rekla sva, da nič, ker sva se že našla. Očitno namiga ni razumela, saj je mislila, da iščeva še en par, s katerim bova preživela večer. Ko sva rekla, da sva midva pač midva in je to to, je rekla…ja kaj pa potem delata tukaj? Pogovor je trajal še par minut, potem pa sva se s fantom odločila, da greva raje domov. V tistem trenutku se je zabava končala in vsi obiskovalci so šli za nama ven iz diskoteke. Spet se nisva mogla izogniti pogovoru z zgovornimi mimoidočimi, zato sva ostala še par minut. Ko je nekdo želel telefonsko, je bila to pika na i in odpravila sva se peš proti domu.

Odrešenje
Po poti sva bila oba precej zgovorna – končno sva se lahko iz srca nasmejala vsemu, kar sva videla. Pa ne zato, ker bi imela kaj proti homoseksualcem, ampak zato, ker sva se dobesedno ujela v mrežo homoseksualnih, svingerskih in transvestitskih posebnežev. Ne glede na to, kako so bili odprti in prijazni, so bili čez ves večer tudi precej vsiljivi. Nihče namreč ni vedel, da nisva z istim namenom tam kot ostali.

Naslednji dan sva bila srečna, da je vse to za nama in se odločila, da bova naslednjič pri izbiri zabave mnogo bolj previdna. Nimam popolnoma nič proti gejem, imam pa nekaj proti temu, da nikjer jasno ne piše, kdaj in kje je zabava namenjena njim.

Kot vsako leto, sem tudi letos imela zanimivo prigodo z istrsko kobilico. Spomnimo se, kako je bilo lani, ko se je nekje na poti do juga Istre kobilica na slovenski strani meje s Hrvaško pripopala na avtomobilsko ogledalo in se dobesedno prešvercala na Hrvaško stran.

Letos je bila situacija malce drugačna, namreč s kobilico (tokrat res enormno) letos ni bilo soočenja iz oči v oči. Nanjo sem naletela namreč v njenih zadnjih zdihljajih in več kot očitno je, da se je ujela med pločevino in sprednjo lučjo avtomobila, zapletla s krili in tragično končala na levi sprednji luči Mazde 3.

Sem se pa letos zato spoprijateljila z novim čudesom, ki mu pravimo rogač. Do 8cm velik hrošček je skoraj vsak večer neutrudno lezel po palmi, se s svojimi dolgimi, tankimi nožicami oprijemal palminih nitk in na koncu skoraj vedno izgubil ravnotežje ter padel na tla. Po večih neuspelih poskusih ugibanja, kaj rogač sploh išče na drevesu, sem se odločila, da mu prihranim muke in ga postavim kar na vrh palme na list. Rogač je po stebelcu odpeketal do lista, vendar mu sila teže ni pustila, da se tam tudi ohrani. Z vso svojo težo je padel direktno na beton. Po par sekundah nezavesti je začel po kafkasto migat z nožicami, saj je pristal na hrbtu. Ker se ni mogel obrnit, sem mu pomagala. Potem je obstal. Kaj za vraga išče na drevesu, sem si mislila. ideja je bila, da se hrani z mravljami, zato sem ga prijela in odnesla do bližnje mravljinčaste promenade. Namesto, da bi kakšno mravljico pojedel, so se te spravile na njega in ga začele gristi. Presneto, kaj ta žival v življenju sploh počne?!

In ker mi ni uspelo dognati bistva obstoja tega hroščka, sem ga spet položila pod palmo in do konca počitnic v istrskem Rovinju vsak dan znova opazovala, kako mukoma pleže po steblu palme. Se povzpne, pa spet pade. Povzpne in pade.

Precej sizifovsko, a? :)

Vsaka stvar ima svojo temno plat, tudi Festival Lent. Kot vsakoletna obiskovalka tega festivala se počutim dolžno, da vam zaupam tudi to stran festivala. S tem vas ne mislim odvrniti od obiska, kvečjemu nasprotno :)

Najprej se bo zataknilo pri parkiranju. Center in Tabor bosta dobesedno okupirana od avtomobilov, ti pa bodo parkirani na mestih, za katere si nikoli ne bi mislili, da so dovolj veliki za en avto.

Na promenadi bodo na vsakih 5 metrov zastoji, ker bo nekdo srečal nekoga znanega in se odločil, da bosta vdarila dol debato kar sredi gužve.

Vsak dan v drugem lokalu bo mogoče videti znane mariborske face, gledališčnike in pomembneže, ki se bodo v zgodnjih jutranjih urah po vijugasti poti v spremstvu druge znane face odpravljali proti domu. Jure Ivanušic bo eden izmed njih.

Ob sprehodu mimo Jurčkovega odra nam bo Živa v živo iz oddaje Živa vsak dan parala živce s svojim piskajočim glaskom.

Majhni otroci nam bodo na vsak način želeli prodati svetlečo utripajočo zapestnico.

Deklina v mini krilu bo ustavljala moške in jim ponujala mnogo precenjeno vrtnico za njihove tadrage.

Simpatična hostesa bo vabila na sladke, pisane koktejlčke pod šotorom, okrašenim s pisanimi žarnicami.

Ob vhodu v Glavni oder bo katastrofalna gužva. Zraven se bo nekdo kregal z varnostnikom, da je doma pozabil VIP karto in naj ga kljub temu spusti v šotor.

Pred diksiji bo neznosna gužva, noter pa smrad in poplava. WC papirja večinoma ne bo.

Pri Piranji in bližnjih lokalih se bo trlo na novo solariziranih, v šminko, tatuje in pirsinge kamufliranih najstnic, ki bodo z glasnimi scenami privabljale mlade zagorele fante v majčki brez rokavov in čakale, da jih kdo povabi na pijačo.

V KMŠ-ju in Takosu bo šank popolnoma okupiran od stalnih gostov - študentov, ki bodo samo zaradi Lenta ostali ta dva tedna v Mariboru in se ga vsaki drugi dan konkretno napili.

Pri sladkarijah se bo majhna deklica kregala s starši, da želi veliko liziko in ne majhne, starša pa bosta prisiljena kupiti veliko, da deklico utišata pred zaskrbljenimi pogledi mimoidočih sprehajalcev.

Pogled v denarnico ob 3h zjutraj bo kratek. Predvsem zato, ker boste zelo hitro prešteli vsebino v njej. Vsi kovanci bodo čudežno izginili.

Ob odhodu domov bo zadnji pogled na temne kotičke ob Dravi, kjer bodo mladostniki in mladostnice brezbrižno metali v Dravo prazne steklenice vina. Zraven bosta na travi ležala zaljubljenca, meter stran od njiju bo nekdo bruhal, okoli njega pa bodo stali trije fantje, z mobiteli v roki snemajoč zanimivo situacijo.

Zadnji dan Lenta si boste ogledali ognjemet, šli spat in že takoj naslednji dan se bo Maribor prelevil v pravo pravcato saharo. Nikjer nikogar in ostal bo le lep spominček na Festival Lent.

Nič kaj privlačno ne zgleda tale kemp po 2h letih odkar so ga postavili ob vznožju Pohorja. Pravzaprav je zanemarjen in skorajda neuporaben - kje so sploh sanitarije?? Mogoče v utici, ki je zaprta?

No kaj je razlog, da je kamp prazen?

1. lokacija (vznožje Pohorja, Vzpenjača)
2. kapaciteta (za par avtomobilov)
3. sezona (ni sezona)
4. cene (previsoke)

Angleži v Kitajski restavraciji, Italijani v okolici lokalov na Slomškovem trgu, Hrvati v New Yorkerju v Evroparku, Azijati pred Florjanom in trto s fotoaparati... vse to in še več je mogoče videti zadnje dni, odkar je Ryanair odprl novo linijo v Maribor v našem prelepem, a zadnje čase precej samotnem mestu. Je to samo trenutna situacija ali mogoče celo trend, ne vem. Vsekakor pa je lepo videti turista, kako stoji pred našo staaaro trto in si misli mmMmm, kje se da pa vino dobit?

Sem hotela dodati linke, kjer (predvsem) Angleži blatijo to poceni letalsko družbo, češ da osebje ni na nivoju, da v medijih daje napačno podobo o škodljivih emisijah..., pa se mi je zdelo brezveze. Mariborčani smo itak tako skromni, da smo veseli že, da lahko sploh letimo od tukaj. Čez kakšno leto, ko se bo Ryanair tudi tu razpasel, pa bomo lahko šinfali čez letalske družbe, osebje, hrano in še kaj.

Zaenkrat pa samo lep sončen pozdrav iz: (glej sliko)

15 min čakanja na blagajni mariborskega BOFa je obrodilo sadove. Pa ne zame, marsikomu v teh poletnih dnevih je hudo hudo vroče, da si je privoščil luksuzni ventilator, ki si ga bo najverjetneje ob prvem priklopu nameril kar v obraz. Igranje z zdravjem v teh dnevih nima meja. Pa vendar se ob enih popoldan v največji vročini na cestah še vedno najde kakšnih 10 penzionistov, ki pač MORAJO iti po vsakodnevnih opravkih ne glede na to, da se še mladi skrijemo v tej sopari. In potem greš na obisk v blokovsko naselje in gledaš skozi okno tiste tri najstnice, ki jim mame ne privoščijo solarija in se zato ob največji žganini spravijo sončit na balkon.

In potem se vprašaš... je bilo vredno čakat 15 min v vrsti v trgovini, kjer imajo klimo na full?

Ha! Pa smo jih poslali. Iz Hrvaške. In zdaj bomo videli, če bodo prispele ali ne. Pa ne zastonj razglednice, ampak razglednice brez znamk, na katere napišeš kodo:

2FA-BE
Student-to-student (STS)
Thank you!

In to bi naj bilo to. Čeprav je vse odvisno od dobre volje delavcev na izbrani pošti, trenutno aktualnega zastonjskega gesla in države, iz katere razglednico pošiljaš.

Poizkusi! Moje so prispele tudi iz Egipta!

p.s.: Ne pozabi razglednic zapolnit do zadnjega kotička!

Točno tak. Letos mi je že 4x uspelo ilegalno prilesti preko slovensko-hrvaške meje, čeprav nevede, saj sem komaj pretekli teden ugotovila, da mi je osebna izkaznica potekla že 30. aprila. Do včerajšnjega odhoda iz hrvaške obale proti Mariboru (na meji) to ni zanimalo nikogar, včeraj pa je carinik na slovenski strani presenečeno dvignil mojo izkaznico, me pogledal in rekel: "Kartica je potečena." Potečena?!? Komaj sem zadržala izbruh smeha ob carinikovem neznanju slovenščine, ga žalostno pogledala in rekel je: "No, pa do naslednjič zrihtajte, da bo veljavna."

Ko smo kakšna 2 meseca nazaj potovali preko iste meje, nas je bilo v avtu 5, izkaznice so bile samo 4, ker smo eno pozabili v drugem avtu. Namesto, da bi plačali kazen, je oseba brez izkaznice vpisala na list svoje podatke in to je bilo to.

Pa ne samo ljudje, tudi živali se švercajo čez mejo! Z nami je šla kobilica, ki smo jo posneli tik za mejnim prehodom. Izstopila je kje drugje kot na jugu Istre, kjer verjetno še danes tava in išče sebi podobne kobilice. Spodaj je posnetek, kako je pri 80km/h iskala zavetrje na ogledalu avotmobila. Enjoy the ride :-)