 V teh toplih novembrskih dnevih nas je presenetilo nekaj, kar smo pričakovali komaj čez dve leti, namreč na območje Štajerske so se že začeli seliti tigrasti komarji.
Kako prepoznamo tigrastega komarja?
Tigrasti komar meri od 2-10 mm in se od navadnega komarja, ki ga poznamo pri nas, razlikuje predvsem po belih prograh na črnih nožicah (po katerih je dobil tudi ime) in po velikosti, saj je malenkost manjši kot navadni komar. Po mnenju urednikov seznama invazivnih vrst sodi zaradi potenciala prenašanja nalezljivih bolezni med 100 najresnejših invazivnih vrst na svetu s stališča človeka.
Nevarnosti okužbe z virusi
Tigrasti komar je v svojem naravnem območju razširjenosti prenašalec vročice denga, eksperimentalno pa so dokazali tudi, da lahko v njegovem telesu preživi več drugih vrst virusov. Leta 2007 je bilo v Italiji blizu 200 primerov okužbe z virusom čikungunja, ki se je na ljudi prenesel s pikom tigrastega komarja, kar je prvi primer okužbe s tem virusom izven tropskih krajev. Tigrasti komar izvira namreč iz JV Azije, leta 2004 pa so ga prvič opazili v okolici Trsta. Od takrat se zaradi podnebnih sprememb in segrevanja ozračja seli vse bolj proti severu.
Tigrasti komarji napadajo v roju, njihovi piki pa so zelo boleči. Mesto pika ponavadi tudi precej oteče, pikajo pa predvsem podnevi.
Previdnostni ukrepi
Tigrasti komar zaenkrat še ni prenašalec nalezljivih virusov kot je recimo gripa (vsaj ne v Evropi), vendar se to lahko hitro spremeni. Strokovnjaki odsvetujejo, da puščate kjerkoli doma ali v okolici stati vodo dlje časa (recimo vodo za zalivanje rož), saj tigrasti komarji odlagajo ličinke ravno v takšnih vlažnih predelih (tudi v lužah, škafih, podstavkih za rože, ipd.). V nasprotnem primeru priporočajo, da te predele ustrezno zavarujete proti dostopu komarjev (recimo pokrijete mesto stoječe vode s tanko mrežico).
Z zavestnim pristopom k temu problemu lahko število tigrastih komarjev pri nas precej znižamo, če že ne iztrebimo.
Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Tigrasti_komar
Očitno so tudi policisti brez denarja, saj so si na avtomobil nalepili nalepko Radia City, ki se je delila voznikom na večjih križiščih v Mariboru. Radio City obljublja tistemu, ki bo prepoznal svojo registrsko številko na radiu in imel na avtu nalepljeno omenjeno nalepko, polnih 100 €.
Kot ponavadi sem tudi v zadnjem mesecu, ko se vsebina v slovenskih medijih vrti okoli predvolilnih kampanj, bolj pozorna na medijske vsebine, ki se tičejo le-teh. Moram priznati, da se mi zadnje čase politika vse bolj upira, članke in prispevke na televiziji vedno opazujem z določeno mero skeptičnosti. Nekdo bi rekel temu poklicna deformacija (študij Medijskih komunikacij, kjer so nas učili o taktikah, zarotah in do občinstva krutih marketinških prijemih), drugi bi rekli, da 'pač nisem za to'. Ne glede na to, kakšen je moj odnos do politike in oglaševalskih strategij, pa lahko odkrito in brez zadržkov povem naslednje.
V časopisu Večer sem zasledila intervju s kreativnim direktorjem neke oglaševalske agencije. Vedoč, da gre za zanesljivi vir informacij o strategijah volilnih kampanj, sem se odločila prebrati celotni intervju. Med branjem mi je intervjuvanec prav prirasel k srcu, predvsem zaradi načina izražanja in teoretične podlage, na kateri gradi svoje teze, dokler intervjuja nisem prebrala do konca. Del zadnjega odstavka, kjer intervjuvanec komentira celostno podobo oglaševalskih kampanj, se glasi:
»...naše stranke s floskularnimi nesmisli trajno podcenjujejo slovensko javnost in tudi neskončne možnosti tržnega komuniciranja. Razen stranke Zares, ki ima zelo domiselno, lucidno in zame relevantno kampanjo.«
Tako je. Naš kredibilni vir informacij iz zakulisja volilnih kampanj se je odločil, da bo zadnjo misel zaključil z mnenjem, da ima stranka Zares zanj relevantno kampanjo. Če ne drugega, pa vsaj dovolj relevantno, da je edina, ki jo je omenil v intervjuju.
Nočem sugestij, nočem letakov, promocijskih daril, kapic, blokcev, kulijev, majčk in zastavic, nočem nobenega darila od kandidatov, hočem samo enakovrednost v medijskem prostoru, kjer se ti kandidati predstavljajo. Strokovnjaki naj bodo nevtralni, kandidati naj se predstavljajo kakor se želijo, jaz pa se bom že sama odločila, koga bom volila.
Zgodilo se je kakšen mesec nazaj (bi govorila o tem že prej, pa sem nekako upala, da bom tisto noč potlačila v podzavest). Na spletu sem naletela na letak za zabavo v portoroškem Tivoliju. Na njem sta bila omenjena dva super house DJ-ja, ime zabave je bilo Salome party, na sliki pa fotka Salomejke. Ker sva s fantom ravno tiste dni nameravala obiskati slovensko obalo, sva se odločila, da greva pogledat – misleč, da greva na house party, kjer bo med drugim še Salome.
Opazovanje
V večernih urah sva si privoščila par koktejlčkov in se odločila, da se iz Pirana sprehodiva peš do Portoroža, kjer bova pokukala, kaj se dogaja v Tivoliju. Ker je bila terasa diskoteke od zunaj videti precej polna, sva šla do vhoda in plačala 13 € vstopnine. Drago, ampak očitno se splača.
Takoj za tem nama je v roko nekdo potisnil nek promocijski paketek. Pospravila sem ga v torbico, odšla naprej in naročila pijačo ter se sprehodila do terase na cigaret. Tam je bilo precej več ljudi, med drugim tudi Naske, njegova Sara iz Big Brotherja, nekje se je sprehajala celo Salome. Zanimivo. Bova spila še kakšno pijačko, mogoče pa se napolni in bodo ljudje začeli plesat.
Preblisk
Čez par petevrskih nulatriintrideset pivičk sva bila že omotična in se odločila, da greva na plesišče kljub temu, da je zdaj tam plesalo komaj deset ljudi. Glasba je bila super in vzdušje je bilo vedno boljše, dokler … Na odrčku za plesalke se je nenadoma pojavila striptizeta in se začela vrteti okoli svoje 'štange'. Pogledala sem fanta in videla, da mu situacija sicer ne odgovarja, a se kljub temu odločila, da pogledava predstavo do konca. Oblačil je bilo vedno manj, golote pa vedno več. Navkljub vsemu sva tik pred odstranitvijo zadnjega kosa oblačila odvihrala na teraso. Očitno se nihče od naju ni počutil ravno...normalnega. Na terasi sem srečala znanko, ki nama je povedala, da je bila striptizeta pravzaprav moški, operiran v žensko.
Spoznanje
Sredi pogovora o šokantnem dogodku se nam je pridružil precej zgovoren mladenič. Pogovor je stekel brez da bi se sploh konkretno predstavili, potem pa mojemu fantu rekel: ej, ti si pa luškan, veš? Ker sva bila s fantom preveč šokirana, da bi kaj rekla, je mladenič nadaljeval svoj verbalni napad in me začel spraševati, če si ga lahko izposodi. Samo za kakšno urco, je rekel. Fantu je bilo dovolj. Šel je po še eno pivo in na stranišče. Ko je prišel nazaj, mi je povedal, da ga je na stranišču ustavil nek transvestit in ga želel zvabiti na samo. Pobrskala sem po torbici in si ogledala paketek, ki sem ga dobila pri vhodu. Noter sta bila dva kondoma in paket vazelina. Potem je prišla mimo Salome in končno se mi je posvetilo, da sva se znašla na gejevski zabavi in da se nikomur niti ne sanja, da sva heteroseksualca.
Zagovarjanje
Mladenič zraven naju je vse bolj rinil v mojega fanta, začel je celo komentirati njegovo konstitucijo in mu z dlanjo likati srajčko. V evforiji zagovarjanja svoje spolne usmerjenosti je prišlo mimo neko dekle in se želelo vključiti v pogovor. Potem je pogledalo mene in mojega fanta in vprašala, kaj iščeva. Rekla sva, da nič, ker sva se že našla. Očitno namiga ni razumela, saj je mislila, da iščeva še en par, s katerim bova preživela večer. Ko sva rekla, da sva midva pač midva in je to to, je rekla…ja kaj pa potem delata tukaj? Pogovor je trajal še par minut, potem pa sva se s fantom odločila, da greva raje domov. V tistem trenutku se je zabava končala in vsi obiskovalci so šli za nama ven iz diskoteke. Spet se nisva mogla izogniti pogovoru z zgovornimi mimoidočimi, zato sva ostala še par minut. Ko je nekdo želel telefonsko, je bila to pika na i in odpravila sva se peš proti domu.
Odrešenje
Po poti sva bila oba precej zgovorna – končno sva se lahko iz srca nasmejala vsemu, kar sva videla. Pa ne zato, ker bi imela kaj proti homoseksualcem, ampak zato, ker sva se dobesedno ujela v mrežo homoseksualnih, svingerskih in transvestitskih posebnežev. Ne glede na to, kako so bili odprti in prijazni, so bili čez ves večer tudi precej vsiljivi. Nihče namreč ni vedel, da nisva z istim namenom tam kot ostali.
Naslednji dan sva bila srečna, da je vse to za nama in se odločila, da bova naslednjič pri izbiri zabave mnogo bolj previdna. Nimam popolnoma nič proti gejem, imam pa nekaj proti temu, da nikjer jasno ne piše, kdaj in kje je zabava namenjena njim.
Kot vsako leto, sem tudi letos imela zanimivo prigodo z istrsko kobilico. Spomnimo se, kako je bilo lani, ko se je nekje na poti do juga Istre kobilica na slovenski strani meje s Hrvaško pripopala na avtomobilsko ogledalo in se dobesedno prešvercala na Hrvaško stran.
Letos je bila situacija malce drugačna, namreč s kobilico (tokrat res enormno) letos ni bilo soočenja iz oči v oči. Nanjo sem naletela namreč v njenih zadnjih zdihljajih in več kot očitno je, da se je ujela med pločevino in sprednjo lučjo avtomobila, zapletla s krili in tragično končala na levi sprednji luči Mazde 3.
Sem se pa letos zato spoprijateljila z novim čudesom, ki mu pravimo rogač. Do 8cm velik hrošček je skoraj vsak večer neutrudno lezel po palmi, se s svojimi dolgimi, tankimi nožicami oprijemal palminih nitk in na koncu skoraj vedno izgubil ravnotežje ter padel na tla. Po večih neuspelih poskusih ugibanja, kaj rogač sploh išče na drevesu, sem se odločila, da mu prihranim muke in ga postavim kar na vrh palme na list. Rogač je po stebelcu odpeketal do lista, vendar mu sila teže ni pustila, da se tam tudi ohrani. Z vso svojo težo je padel direktno na beton. Po par sekundah nezavesti je začel po kafkasto migat z nožicami, saj je pristal na hrbtu. Ker se ni mogel obrnit, sem mu pomagala. Potem je obstal. Kaj za vraga išče na drevesu, sem si mislila. ideja je bila, da se hrani z mravljami, zato sem ga prijela in odnesla do bližnje mravljinčaste promenade. Namesto, da bi kakšno mravljico pojedel, so se te spravile na njega in ga začele gristi. Presneto, kaj ta žival v življenju sploh počne?!
In ker mi ni uspelo dognati bistva obstoja tega hroščka, sem ga spet položila pod palmo in do konca počitnic v istrskem Rovinju vsak dan znova opazovala, kako mukoma pleže po steblu palme. Se povzpne, pa spet pade. Povzpne in pade.
Precej sizifovsko, a? :)
 Kar se tiče slovenske glasbe, je ta skupina po mojem mnenju ena izmed zelo redkih glasbenih skupin v Sloveniji, ki dvigujejo ugled naše male državice. Ker je izvajalce zelo težko videti v živo, samo za vas izpostavljam datum 5.7., ko jih bo mogoče poslušati v Celju (Lapidarij Pokrajinskega muzeja Celje).
Tisti, ki skupino že malce poznate, poznate verjetno le album Tribute to Vain, ki je nastal kot memorandum na misteriozno utopitev nekega študenta Akademije za likovno umetnost. Ta je spesnil nekaj zelo kvalitetnih besedil, iz katerih je potem skupina Silence po njegovi smrti ustvarila ta album. Znano je tudi to, da Silence sodelujejo z Laibach, zato vas istočasno vabim tudi na koncert Laibach v okviru Festivala Lent, ki bo v ponedeljek, 7.7.08 na Glavnem odru ob Dravi.
Enjoy. I know I will :)
Kako pogosto Slovenci sploh pomislimo na čistočo naše vode iz pipe? Je to vsak dan, ko se zjutraj zbudimo in smo žejni? Je to enkrat na teden, ko vidimo, kako draga je voda v plastenki? Mogoče enkrat na leto, ko se vrnemo iz dopusta in med tuširanjem končno lahko odpremo usta?
Kako močno se sploh zavedamo, da smo ena izmed redkih državic, ki še sploh ima pitno vodo? Dejstvo je, da se nekaterih privilegijev, dokler jih ne izgubimo, pogosto sploh ne zavedamo. Prav tako je s pitno vodo, ki je (zaenkrat) za nas še sama-po-sebi-umnevna.
Vsa ta vprašanja so se mi porodila takoj za tem, ko sem prvič obiskala spletno stran peticije za vodo na internetu. Gre za ohranjanje čiste pitne vode iz pipe na območju Štajerske, kjer je problematično predvsem območje Vrbanskega platoja. Na slednjem je namreč nedolgo nazaj zraslel nov objekt, trgovina Lidl. Gradnja tega objekta na vodovarstvenem območju je trn v peti Mariborskemu vodovodu, predvsem pa prebivalcem štajerske prestolnice, ki se bojijo, da se bo s postavitvijo tega objekta doba čiste pitne vode končala.
V manj kot tednu dni je peticijo podpisalo skoraj 1700 ljudi, mnogi od njih so na spletni strani objavili tudi svoje mnenje. Peticija je bila v tem času objavljena v skorajda vseh štajerskih medijih, število podpisanih glasov pa se iz dneva v dan sunkovito veča.
Kaj se bo zgodilo z našo vodo, kako je lahko do tega sploh prišlo, če ni že prepozno za kakršenkoli ukrep, ostaja zaenkrat še uganka.
Več informacij na www.peticija-voda.com.
Vsaka stvar ima svojo temno plat, tudi Festival Lent. Kot vsakoletna obiskovalka tega festivala se počutim dolžno, da vam zaupam tudi to stran festivala. S tem vas ne mislim odvrniti od obiska, kvečjemu nasprotno :)
Najprej se bo zataknilo pri parkiranju. Center in Tabor bosta dobesedno okupirana od avtomobilov, ti pa bodo parkirani na mestih, za katere si nikoli ne bi mislili, da so dovolj veliki za en avto.
Na promenadi bodo na vsakih 5 metrov zastoji, ker bo nekdo srečal nekoga znanega in se odločil, da bosta vdarila dol debato kar sredi gužve.
Vsak dan v drugem lokalu bo mogoče videti znane mariborske face, gledališčnike in pomembneže, ki se bodo v zgodnjih jutranjih urah po vijugasti poti v spremstvu druge znane face odpravljali proti domu. Jure Ivanušic bo eden izmed njih.
Ob sprehodu mimo Jurčkovega odra nam bo Živa v živo iz oddaje Živa vsak dan parala živce s svojim piskajočim glaskom.
Majhni otroci nam bodo na vsak način želeli prodati svetlečo utripajočo zapestnico.
Deklina v mini krilu bo ustavljala moške in jim ponujala mnogo precenjeno vrtnico za njihove tadrage.
Simpatična hostesa bo vabila na sladke, pisane koktejlčke pod šotorom, okrašenim s pisanimi žarnicami.
Ob vhodu v Glavni oder bo katastrofalna gužva. Zraven se bo nekdo kregal z varnostnikom, da je doma pozabil VIP karto in naj ga kljub temu spusti v šotor.
Pred diksiji bo neznosna gužva, noter pa smrad in poplava. WC papirja večinoma ne bo.
Pri Piranji in bližnjih lokalih se bo trlo na novo solariziranih, v šminko, tatuje in pirsinge kamufliranih najstnic, ki bodo z glasnimi scenami privabljale mlade zagorele fante v majčki brez rokavov in čakale, da jih kdo povabi na pijačo.
V KMŠ-ju in Takosu bo šank popolnoma okupiran od stalnih gostov - študentov, ki bodo samo zaradi Lenta ostali ta dva tedna v Mariboru in se ga vsaki drugi dan konkretno napili.
Pri sladkarijah se bo majhna deklica kregala s starši, da želi veliko liziko in ne majhne, starša pa bosta prisiljena kupiti veliko, da deklico utišata pred zaskrbljenimi pogledi mimoidočih sprehajalcev.
Pogled v denarnico ob 3h zjutraj bo kratek. Predvsem zato, ker boste zelo hitro prešteli vsebino v njej. Vsi kovanci bodo čudežno izginili.
Ob odhodu domov bo zadnji pogled na temne kotičke ob Dravi, kjer bodo mladostniki in mladostnice brezbrižno metali v Dravo prazne steklenice vina. Zraven bosta na travi ležala zaljubljenca, meter stran od njiju bo nekdo bruhal, okoli njega pa bodo stali trije fantje, z mobiteli v roki snemajoč zanimivo situacijo.
Zadnji dan Lenta si boste ogledali ognjemet, šli spat in že takoj naslednji dan se bo Maribor prelevil v pravo pravcato saharo. Nikjer nikogar in ostal bo le lep spominček na Festival Lent.
|
RSS Feed
